V zadnjih letih se je kitajska farmacevtska industrija hitro razvijala, raziskave in razvoj novih zdravil pa so postali ključna smer nacionalnega razvoja. Kot veja kemične industrije je industrija farmacevtskih intermediatov tudi panoga, ki je v začetni fazi proizvodnje v farmacevtski industriji. Leta 2018 je velikost trga dosegla 2017 milijard RMB, s povprečno stopnjo rasti 12,3 %. Zaradi hitrega razvoja farmacevtske industrije ima trg farmacevtskih intermediatov dobre možnosti. Vendar se kitajska industrija farmacevtskih intermediatov sooča s številnimi težavami in na nacionalni ravni ne prejema zadostne pozornosti in politične podpore. Z reševanjem težav, ki obstajajo v kitajski industriji farmacevtskih intermediatov, in z analizo podatkov te industrije smo predstavili ustrezne politične predloge za širitev in krepitev industrije farmacevtskih intermediatov.

V kitajski industriji farmacevtskih intermediatov obstajajo štiri glavne težave:

1. Kitajska in Indija kot glavna izvoznica farmacevtskih intermediatov skupaj prevzameta več kot 60 % svetovne dobave farmacevtskih intermediatov. Kitajska je v procesu selitve proizvodnje intermediatov v Azijo prevzela veliko število farmacevtskih intermediatov in API-jev zaradi nizkih cen dela in surovin. Kar zadeva uvoz in izvoz intermediatov, so domači farmacevtski intermediati večinoma izdelki nizkega cenovnega razreda, medtem ko so izdelki višjega cenovnega razreda še vedno odvisni od uvoza. Naslednja slika prikazuje uvozne in izvozne cene enot nekaterih farmacevtskih intermediatov v letu 2018. Izvozne cene enot so precej nižje od uvoznih cen enot. Ker kakovost naših izdelkov ni tako dobra kot v tujih državah, se nekatera farmacevtska podjetja še vedno odločajo za uvoz tujih izdelkov po visokih cenah.

Vir: Kitajska carina

2. Indija je glavni konkurent v kitajski industriji farmacevtskih intermediatov in aktivnih farmacevtskih učinkovin, njeni tesni odnosi sodelovanja z razvitimi državami v Evropi in Ameriki pa so veliko močnejši kot na Kitajskem. Po podatkih letnega uvoza indijskih farmacevtskih intermediatov znaša 18 milijonov dolarjev, več kot 85 % intermediatov dobavlja Kitajska, izvoz pa je dosegel 300 milijonov dolarjev. Glavne izvozne države so Evropa, Amerika, Japonska in druge razvite države, izvoz v Združene države Amerike, Nemčijo in Italijo, te tri države predstavljajo 46,12 % celotnega izvoza, medtem ko je bil delež na Kitajskem le 24,7 %. Zato Indija, čeprav uvaža veliko število poceni farmacevtskih intermediatov iz Kitajske, razvitim državam v Evropi in Ameriki zagotavlja visokokakovostne farmacevtske intermediate po visokih cenah. V zadnjih letih so indijska farmacevtska podjetja postopoma povečala proizvodnjo intermediatov v pozni fazi prvotnih raziskav in razvoja, njihove zmogljivosti raziskav in razvoja ter kakovost izdelkov pa so boljše kot na Kitajskem. Indijska intenzivnost raziskav in razvoja v industriji finih kemikalij znaša 1,8 %, kar je skladno z evropsko, medtem ko je kitajska 0,9 %, kar je na splošno nižje od svetovne ravni. Ker je indijski sistem kakovosti in upravljanja farmacevtskih surovin v skladu z Evropo in Združenimi državami Amerike, sta kakovost in varnost izdelkov splošno priznani po vsem svetu, indijski proizvajalci pa so zaradi nizkocenovne proizvodnje in močne tehnologije pogosto sposobni pridobiti veliko število pogodb za zunanje izvajanje proizvodnje. Indija se je s tesnim sodelovanjem z razvitimi državami in multinacionalkami naučila in prevzela prakse FARMACEVTSKE industrije v Združenih državah Amerike ter nenehno spodbujala lastna podjetja za krepitev raziskav in razvoja, nadgradnjo procesa priprave in oblikovanje pozitivnega cikla industrijske verige. Nasprotno pa kitajska industrija farmacevtskih vmesnih produktov zaradi nizke dodane vrednosti izdelkov in pomanjkanja izkušenj pri osvajanju mednarodnega trga težko vzpostavi dolgoročno in stabilno sodelovanje z multinacionalkami, kar vodi do pomanjkanja motivacije za nadgradnjo raziskav in razvoja.

Medtem ko farmacevtska in kemična industrija na Kitajskem pospešujeta razvoj inovativnih RAZISKAV in razvoja, so raziskovalne in razvojne zmogljivosti farmacevtskih intermediatov zanemarjene. Zaradi hitrega posodabljanja intermediatov morajo podjetja nenehno razvijati in izboljševati nove izdelke, da bi sledila napredku inovativnih raziskav in razvoja v farmacevtski industriji. V zadnjih letih se je z okrepitvijo izvajanja politik varstva okolja povečal pritisk na proizvajalce, da gradijo obrate za čiščenje okolja. Vmesna proizvodnja se je v letih 2017 in 2018 v primerjavi s prejšnjim letom zmanjšala za 10,9 % oziroma 20,25 %. Zato morajo podjetja povečati dodano vrednost izdelkov in postopoma uresničevati industrijsko integracijo.

3. Glavni farmacevtski intermediati na Kitajskem so večinoma antibiotični intermediati in vitaminski intermediati. Kot je prikazano na spodnji sliki, antibiotični intermediati predstavljajo več kot 80 % glavnih farmacevtskih intermediatov na Kitajskem. Med intermediati z donosom več kot 1000 ton je bilo 55,9 % antibiotikov, 24,2 % vitaminskih intermediatov ter 10 % antibakterijskih in presnovnih intermediatov. Proizvodnja drugih vrst antibiotikov, kot so intermediati za zdravila za srčno-žilni sistem ter intermediati za zdravila proti raku in protivirusna zdravila, je bila bistveno nižja. Ker je kitajska inovativna farmacevtska industrija še vedno v fazi razvoja, obstaja očitna vrzel med raziskavami in razvojem protitumorskih in protivirusnih zdravil ter razvitimi državami, zato je težko spodbujati proizvodnjo intermediatov iz nižje v proizvodnji. Da bi se prilagodila razvoju svetovne farmacevtske ravni in prilagajanju spektra bolezni, bi morala farmacevtska industrija intermediatov okrepiti raziskave, razvoj in proizvodnjo farmacevtskih intermediatov.

Vir podatkov: Kitajsko združenje kemijske farmacevtske industrije

4. Kitajska podjetja za proizvodnjo farmacevtskih intermediatov so večinoma zasebna podjetja z majhnim obsegom naložb, večina jih ima med 7 in 20 milijoni, število zaposlenih pa je manjše od 100. Ker je dobiček od proizvodnje farmacevtskih intermediatov višji od dobička od proizvodnje kemičnih izdelkov, se vedno več kemičnih podjetij vključuje v proizvodnjo farmacevtskih intermediatov, kar vodi do neurejene konkurence v tej panogi, nizke koncentracije podjetij, nizke učinkovitosti dodeljevanja virov in ponavljajoče se gradnje. Hkrati pa izvajanje nacionalne politike nakupa zdravil podjetja prisiljuje zmanjševati proizvodne stroške in menjati cene glede na količino. Proizvajalci surovin ne morejo proizvajati izdelkov z visoko dodano vrednostjo, kar povzroča slabo cenovno konkurenco.

Glede na zgoraj navedene težave predlagamo, da bi morala industrija farmacevtskih intermediatov v celoti izkoristiti prednosti Kitajske, kot sta super produktivnost in nizke proizvodne cene, ter povečati izvoz farmacevtskih intermediatov, da bi še bolj zavzela trg razvitih držav kljub negativnim epidemijskim razmeram v tujini. Hkrati bi morala država dati pomen raziskovalnim in razvojnim zmogljivostim farmacevtskih intermediatov ter spodbujati podjetja k razširitvi industrijske verige in celovitemu prehodu na model CDMO, ki je tehnološko intenziven in kapitalsko intenziven. Razvoj industrije farmacevtskih intermediatov bi moral biti spodbujen s povpraševanjem na nižjih trgih, dodana vrednost in pogajalska moč izdelkov pa bi se morala okrepiti z zasedbo trgov razvitih držav, izboljšanjem lastnih raziskovalnih in razvojnih zmogljivosti ter krepitvijo testiranja kakovosti izdelkov. Način razširitve industrijske verige na višjih in nižjih trgih ne le izboljša dobičkonosnost podjetij, temveč tudi razvije prilagojena vmesna podjetja. Ta poteza lahko močno poveže proizvodnjo izdelkov, poveča vezanost na stranke in goji dolgoročne odnose sodelovanja. Podjetja bodo imela koristi od hitre rasti povpraševanja na nižjih trgih in oblikovala proizvodni sistem, ki ga poganjajo povpraševanje ter RAZISKAVE in razvoj.