V zadnjih letih se je kitajska farmacevtska industrija hitro razvila, raziskave in razvoj novih zdravil pa so postale ključna usmeritev nacionalnega razvoja. Kot veja kemične industrije je industrija farmacevtskih vmesnih proizvodov tudi industrija navzgor v farmacevtski industriji. Leta 2018 je velikost trga dosegla 2017B RMB s povprečno stopnjo rasti 12,3 %. S hitrim razvojem farmacevtske industrije ima trg farmacevtskih vmesnih proizvodov dobre možnosti. Vendar se kitajska farmacevtska industrija vmesnih proizvodov sooča s številnimi težavami in ne dovolj pozornosti in politične podpore na nacionalni ravni. Z razvrščanjem težav, ki obstajajo v kitajski industriji farmacevtskih intermediatov, in združitvijo z analizo podatkov te industrije smo predstavili ustrezne politične predloge za širitev in krepitev industrije farmacevtskih intermediatov.

Kitajska industrija farmacevtskih intermediatov ima štiri glavne težave:

1. Kot veliki izvoznici farmacevtskih intermediatov Kitajska in Indija skupaj prevzemata več kot 60 % svetovne dobave farmacevtskih intermediatov. V procesu selitve proizvodnje intermediatov v Azijo je Kitajska prevzela veliko število farmacevtskih intermediatov in apisov zaradi nizkih cen dela in surovin. Kar zadeva uvoz in izvoz intermediatov, so domači farmacevtski intermediati večinoma izdelki nižjega cenovnega razreda, medtem ko so izdelki višjega cenovnega razreda še vedno odvisni od uvoza. Naslednja slika prikazuje uvozne in izvozne cene na enoto nekaterih farmacevtskih intermediatov v letu 2018. Izvozne cene na enoto so precej nižje od uvoznih cen na enoto. Ker kakovost naših izdelkov ni tako dobra kot v tujini, se nekatera farmacevtska podjetja še vedno odločajo za uvoz tujih izdelkov po visokih cenah.

Vir: Kitajska carina

2. Indija je glavni konkurent v kitajski industriji farmacevtskih intermediatov in API, njen globok odnos sodelovanja z razvitimi državami v Evropi in Ameriki pa je veliko močnejši od kitajskega. Glede na letni znesek uvoza indijskih farmacevtskih intermediatov je 18 milijonov $, več kot 85 % vmesne izdelke dobavlja Kitajska, njen izvozni znesek je dosegel 300 milijonov dolarjev, glavne izvozne države v Evropi, Ameriki, na Japonskem in v drugih razvitih državah, izvoz v Združene države, Nemčijo, Italijo, število treh držav predstavlja 46,12 % celotnega izvoza, medtem ko je bil delež na Kitajskem le 24,7 %. Zato Indija ob uvozu velikega števila poceni farmacevtskih intermediatov iz Kitajske zagotavlja razvitim državam v Evropi in Ameriki višje kakovostne farmacevtske intermediate po visoki ceni. V zadnjih letih so indijska farmacevtska podjetja postopoma okrepila proizvodnjo intermediatov v pozni fazi prvotnih raziskav in razvoja, njihova zmogljivost raziskav in razvoja ter kakovost izdelkov pa sta boljši od kitajskih. Indijska intenzivnost raziskav in razvoja v fini kemični industriji je 1,8 %, kar je skladno z Evropo, medtem ko je Kitajska 0,9 %, na splošno nižja od svetovne ravni. Ker sta indijska kakovost in sistem upravljanja farmacevtskih surovin v skladu z Evropo in Združenimi državami, njena kakovost in varnost izdelkov sta splošno priznani po vsem svetu, z nizkocenovno proizvodnjo in močno tehnologijo pa lahko indijski proizvajalci pogosto pridobijo veliko število zunanjih proizvodnih pogodb. S tesnim sodelovanjem z razvitimi državami in multinacionalnimi podjetji je Indija pridobila spoznanja in absorbiranja praks FARMACEVTSKE industrije v Združenih državah Amerike, nenehno spodbujanje lastnih podjetij za krepitev raziskav in razvoja, nadgradnjo postopka priprave in oblikovanje učinkovitega cikla industrijske verige. Nasprotno pa zaradi nizke dodane vrednosti izdelkov in pomanjkanja izkušenj pri osvajanju mednarodnega trga, kitajska industrija farmacevtskih vmesnih proizvodov težko vzpostavi dolgoročno in stabilno sodelovanje z multinacionalnimi podjetji, kar vodi v pomanjkanje motivacije za nadgradnjo raziskav in razvoja.

Medtem ko farmacevtska in kemična industrija na Kitajskem pospešujeta razvoj inovativnih RAZISKAV in razvoja, je raziskovalna in razvojna zmogljivost farmacevtskih intermediatov zanemarjena. Zaradi hitrega posodabljanja intermediatov morajo podjetja nenehno razvijati in izboljševati nove izdelke, da ohranijo korak z napredkom inovativnih raziskav in razvoja v farmacevtski industriji. V zadnjih letih, ko se je izvajanje politik varstva okolja okrepilo, se je povečal pritisk na proizvajalce, da zgradijo obrate za varovanje okolja. Vmesna proizvodnja se je v letih 2017 in 2018 zmanjšala za 10,9 % oziroma 20,25 % v primerjavi s predhodnim letom. Zato morajo podjetja povečati dodano vrednost izdelkov in postopoma uresničevati industrijsko integracijo.

3. Glavni farmacevtski intermediati na Kitajskem so večinoma antibiotični intermediati in vitaminski intermediati. Kot je prikazano na spodnji sliki, antibiotični intermediati predstavljajo več kot 80 % glavnih farmacevtskih intermediatov na Kitajskem. Med intermediati z donosom več kot 1000 ton , 55,9 % je bilo antibiotikov, 24,2 % vitaminskih intermediatov in 10 % antibakterijskih oziroma presnovnih intermediatov. Proizvodnja drugih vrst antibiotikov, kot so intermediati za zdravila za srčno-žilni sistem in intermediati za zdravila proti raku in protivirusna zdravila, je bila bistveno manjša. Ker je kitajska industrija inovativnih zdravil še vedno v razvojni fazi, obstaja očitna vrzel med raziskavami in razvojem protitumorska in protivirusna zdravila ter razvite države, zato je težko spodbujati proizvodnjo vmesnih proizvodov navzgor iz nižjega dela verige. Da bi se prilagodili razvoju svetovne farmacevtske ravni in prilagoditvi spektra bolezni, bi morala industrija farmacevtskih vmesnih proizvodov okrepiti raziskave, razvoj in proizvodnjo farmacevtskih intermediatov.

Vir podatkov: China Chemical Pharmaceutical Industry Association

4. Kitajska podjetja za proizvodnjo farmacevtskih intermediatov so večinoma zasebna podjetja z majhnim naložbenim obsegom, od katerih jih je večina med 7 in 20 milijoni, število zaposlenih pa je manjše od 100. Ker je proizvodni dobiček farmacevtskih intermediatov višji od dobička kemičnih izdelkov, vse več kemičnih podjetij se pridruži proizvodnji farmacevtskih intermediatov, kar vodi do pojava neurejene konkurence v tej industriji, nizke koncentracije podjetij, nizke učinkovitosti dodeljevanja virov in ponavljajoče se gradnje. Hkrati je izvajanje nacionalne droge zaradi nabavne politike morajo podjetja znižati proizvodne stroške in menjalne cene glede na količino. Proizvajalci surovin ne morejo proizvajati izdelkov z visoko dodano vrednostjo, slaba je cenovna konkurenca.

Glede na zgornje težave predlagamo, da bi morala industrija farmacevtskih intermediatov v celoti izkoristiti prednosti Kitajske, kot sta super produktivnost in nizka proizvodna cena, ter povečati izvoz farmacevtskih intermediatov, da bi še naprej zavzela trg razvitih držav kljub negativnemu položaju v epidemične razmere v tujini. Obenem bi morala država dati pomen raziskovalni in razvojni zmogljivosti farmacevtskih intermediatov ter spodbujati podjetja k razširitvi industrijske verige in celoviti nadgradnji na tehnološko in kapitalsko intenziven model CDMO. Razvoj industrije farmacevtskih vmesnih proizvodov bi moralo poganjati povpraševanje na nižji stopnji, dodano vrednost in pogajalsko moč izdelkov pa je treba povečati z zasedbo trgov razvitih držav, izboljšanjem lastnih raziskovalnih in razvojnih zmogljivosti ter krepitvijo testiranja kakovosti izdelkov. Pot do razširitev industrijske verige navzgor in navzdol lahko ne le izboljša donosnost podjetij, ampak tudi razvije vmesna podjetja po meri. Ta poteza lahko globoko poveže proizvodnjo izdelkov, poveča vztrajnost strank in neguje dolgoročne odnose sodelovanja. Podjetja bodo imela koristi od hitre rasti nadaljnjega povpraševanja in bodo oblikovala proizvodni sistem, ki ga bodo poganjali povpraševanje ter RAZISKAVE in razvoj.